Doma Staro mestno jedro

Staro mestno jedroGornja Radgona se je kot predmestje nekoč na Murinem otoku zgrajene in obzidane Radgone, ki jo je ustanovil Otokar II. Pržemisl leta 1261, razvila tako rekoč iz ene točke, kar je posebnost, ki jo le redko kje srečamo. Kot trg je omenjena že leta 1265, kot mesto 1299, leta 1308 je pridobila avtonomijo. Z mestnim središčem na levem bregu širokega vodotoka jo je povezoval most (omenjen že leta 1450), ki se je na desni breg Mure naslonil prav v točki, kjer se grajski grič in Mura srečata. Šele od tod proti jugovzhodu se prične odpirati vitalni prostor za razvoj naselbine, pa še ta je z dveh strani omejen z naravnimi danostmi, Muro in gričem.

Iz te izvorne točke naselja je najprej izšla najvišje ležeča ulica, današnja Jurkovičeva oz. nekdanji Gornji Gris, za njo pa preko začetnega odprtega prostora, Živinskega trga, še nižje ležeča glavna mestna ulica, današnja Kerenčičeva oz. nekdanji Spodnji Gris. Proti Muri se jima je pridružil še tretji krak te radialne pahljače, današnja Lackova.

Skupaj tvorijo za srednji vek značilno tripartitno urbano zasnovo mesta. Kljub vsemu pa je tudi sodobna Gornja Radgona v zadnjih letih doživela nekaj prostorskih sprememb in ureditev, ki plemenitijo urbano kulturo kraja in njegove prebivalce navdajajo z upanjem in s ponosom.

Mesto Radkersburg in kraj Radgona ali nekdanji Petersdorf, kot predmestje ali podeželje Radkersburga, je v delu imenovanem Spodnji Gris že od nekdaj povezoval most in je gotovo star toliko kot mesto Radkersburg. Skozi dolga stoletja je bil to skromen lesen most, življenjski živec povezave mesta z okolico. Preko njega je potekala trgovina z različnim blagom (sol, železo, vino, žito, živino) širom po deželah. Meščani so ga zadnjič prečkali na svoji poti na pokopališče, prav tako tudi vsi tisti na smrt obsojeni. Čez ta most je prišel madžarski kraj Matija Korvin, škof Brenner na svoji protireformacijski poti, radgonski huzarji so odjezdili čezenj na svoji poti v Galicijo in Nemci so preko njega vdirali v tedanjo Jugoslavijo. V stoletjih je pod mostom plulo ogromno naloženih ladij v pristan v Spodnjem Grisu. Ob poplavah in visoki vodi ter požarih je bil večkrat uničen. Na sredini mostu je od davnih časov stal lesen križ, na njegovem začetku, na levem bregu, pa mitnica, kjer so vse do leta 1901 pobirali mostnino, saj so bili stroški za obnove in popravila mostu visoki.

Stari leseni most so februarja leta 1929 uničile nakopičene gmote ledu in tovorni promet na tej lokaciji je bil pretrgan. Potniški promet so opravljali čolnarji, pontonirji obeh strani pa so se trudili vzpostaviti začasen most vendar brez uspeha. Obe državi skupaj sta nato zgradili armirano betonski most z rebrasto ploščo na dveh stebrih s skupno dolžino 85 m in širino 8 m (5,5 m vozišča, po 1,25 m široka obojestranska hodnika). Svečana otvoritev mostu je bila 9. februarja leta 1930 in sta se ga udeležila z jugoslovanske strani ban Dravske banovine v Ljubljani ing. Sernec, z avstrijske pa zvezni kancler dr. Schober.

Prvi betonski most na reki Muri so porušili nemški vojaki pri svojem umiku leta 1945, angleška vojska pa je leta 1952 postavila pomožni most sistema Bailey. Tega je zamenjal nov, 111 m dolg in 13 m širok, betonski most, ki sta ga dne 12.10.1969 svečano otvorila jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito in avstrijski predsednik Franz Jonas.

Naselbina pod vzhodnim obronkom Grajskega griča na desnem bregu Mure je nastala konec 13. stol., ko je čez radgonski most stekla cesta za Ptuj in cesta za Ljutomer ter Hrvaško.

Franciscejski kataster iz leta 1821 kaže, da se je pod gradom na vzhodni strani ustvarila naravna polica, ki je imela sklenjene hiše prislonjene h hribu (Gornji Gris), za celo višino hiš nižje pa je bila druga vrsta hiš (Spodnji Gris), ki se je na svojem začetku pri reki Muri odpirala v živinski trg, na drugi strani pa v manjši trg pod hribčkom s cerkvijo Sv. Petra. Bilo je tipično obcestno naselje z razširjenim tržnim prostorom, kjer je bilo veliko rokodelcev in obrtnikov (usnjarji, kolarji, kositrarji, ribiči, pasarji, pek, krojač, kovači, mlinar, sodar…). Še leta 1842 je jedro ostalo isto, pričelo pa se je širiti v svoji dolžini. Ta širitev je dala pečat predvsem Spodnjemu Grisu, kjer so bile predelane hiše, ki so dobile podobo mestnih hiš s portali, balkoni in enostavnimi arkadami. Ta del je postal staro jedro najprej trga nato mesta Gornje Radgone. Spodnji Gris je do 30.10.1923 uradno, politično in cerkveno spadal pod mesto Radkersburg. Najstarejšo zgodovino vinogradništva v Slovenskih goricah je težko opisati, saj ni pisnih in materialnih dokazov.

 

Powered by Web Agency