Doma Trate

TrateTrate v SV delu mesta so bile do zgraditve nasipa leta ob Muri pogosto poplavljene in nenaseljene. Na začetku Trat, na današnji Lackovi ulici 17, stoji zgradba iz leta 1535, kjer je bila v času protestantizma najstarejša znana šola v naših krajih. Po pregonu protestantov so šolstvo prevzeli samostani (predvsem jezuiti do leta 1773, ko so red ukinili. Otroke so na elementarni stopnji poučevali v materinem jeziku, na gimnazijah in visokih šolah pa v nemščini in latinščini.). Osnovno šolstvo se je v Gornji Radgoni razmahnilo po letu 1805, ko je bila s prostovoljnim delom in darili zgrajena nova šola, ki so jo že leta 1823 povečali. Že od leta 1777 pa je znan gornjeradgonski učitelj in ob enem cerkovnik Simon Fras, kateremu sta pri delu pomagala sinova Franc in Ignac ter pomožni učitelj Ivan Poljak.

Za njim je vodenje šole prevzel Andreas Simonič. Učitelji - cerkovniki, ki so bili takrat navadno še organisti in mežnarji, so dobivali le del plačila v denarju, razliko pa so si morali zbrati z bero ali s šolnino. Za primer, leta 1811 je šolnina znašala 7 krajcarjev po učencu in zbirko naturalij (drva, ozimnica…). Leta 1877 je bila gornjeradgonska šola razširjena v popolno osemletno šolo in leta 1882 so jih nekaj, zaradi prostorske stiske, prešolali v enorazredno novoustanovljeno podružnico na Spodnji Ščavnici. Število učencev na Ljudski šoli pri Sv. Peru v Gornji Radgoni je še vedno naraščalo, tako da je pouk potekal v večih zgradbah (zgradba sedanje šole dr. Janka Šlebingerja, v starem špitalu in danes že porušeni hiši pod cerkvenim hribom). Med obema vojnama je bilo šolstvo močno centralizirano, prepovedana je bila telesna kazen (1929) in prvič so bili v razredu lahko skupaj dečki ter deklice. Med leti 1923 in 1963 je v Gornji Radgoni delovala tudi obrtna šola. Leta 1938 je bila na željo staršev in otrok po nadaljnjem šolanju ustanovljena meščanska šola, ki je imela svoje prostore v zahodnem traktu gradu. V času druge svetovne vojne je bila večina učiteljev izseljena, nemščina je postala uradni jezik in otroci se niti na dvorišču med odmorom niso smeli pogovarjati slovensko. Slovenske knjige, šolsko kroniko in druge dokumente so večinoma uničili, za otroke in starše pa organizirali obvezne tečaje nemščine. Znanje je bilo porazno, saj je bila učiteljem bolj pomembna domovinska vzgoja (Heimatdienst). Prvo pravo šolsko leto se je v grajskih prostorih zaradi težav z organizacijo pouka začelo komaj oktobra leta 1945. Zanimivo za to leto je, da so učence v razrede razdelili po znanju in ne starosti. Po letu 1960 je postal pouk kvalitetnejši in učni uspehi učencev so se izboljšali. V tem času pa so ugotavljali, da šola potrebuje več prostora in tudi, da je vzdrževanje šolskega objekta (gradu) predrago. Leta 1969 so se odločili, da bo pouk potekal le pet dni v tednu, sobota bo prosta in ugotovitve, tako staršev kot učiteljev so bile, da je znanje prav tako dobro, ponekod še celo boljše. Število učencev je še vedno naraščalo in z samoprispevki so zgradili novo šolo, ki so jo svečano odprli 19.10.1974. Med leti 1983 in 1992 se je imenovala po heroju Jožetu Kerenčiču. Nova šola je prinesla veliko možnosti za kvaliteten pouk, še bolj pa so se razširile interesne dejavnosti otrok. V šolskem letu 1999/2000 se je začela uvajati devetletka in spremenila se je notranjost šole (obnove, dozidave, prezidave).

Leta 1956 je bila zaradi potreb pomoči učencem s težavami pri dojemanju šolske snovi ustanovljena posebna osnovna šola, šola dr. Janka Šlebingerja, s prilagojenim učnim programom in učitelji , ki so se učencem posebej posvečali. Prva ravnateljica in učiteljica s posebno strokovno izobrazbo je bila Cilka Žerdin.

Glasbena šola v Gornji Radgoni je pričela s svojim delovanjem leta 1950, ko sta dovoljenje za poučevanje dobila Volf Friderik in njegova žena Volf Nežika. Šola je dobila tri prostore v Prosvetnem domu (kinodvorana) in je imela 21 učencev. Leta 1953 so glasbeni šoli dodelili novo poslopje, saj je bilo učencev vedno več in poleg oddelka za klavir, so se odpirali tudi drugi oddelki (pihala, godala, harmonika…). V letu 1955 je pričel delovati tudi prvi dislocirani oddelek v Apačah, kasneje pa še v Svetem Juriju ob Ščavnici, na Kapeli, v Radencih, Stogovcih. Učenci naših šol so uspešni tako na republiškem nivoju kot tudi mednarodnem.

Na zgradbi Trate 17 sta dve spominski plošči in sicer plošča o ustanovnem sestanku OF borbenih Radgončanov, ki jih je vodil tov. Kuhar Štefan - Bojan, prvi sekretar KP in plošča v spomin na tov. Otona Jemca, delavca za pravice delovnih ljudi, ki je bil 1942 leta ustreljen kot talec.

Spominske plošče padlim tovarišem najdemo še drugje po mestu:

  • Talany Jože - Janez, sekretar OK SKOJ-a (zgradba bivše pošte)
  • Kerenčič Jože, profesor, prvoborec za pravice delovnih ljudi, ustreljen kot talec (Grajska cesta, radgonski grad - ob adaptaciji plošča odstranjena 1992 leta)
  • Jakob Vreča, krojaški pomočnik, borec v Pogorskem odredu, prvi talec območja Gornja Radgona (Maistrov trg, OŠ Janka Šlebingerja) - na pokopališču pa sta še grobova Mojstrovim borcem in padlim talcem
Powered by Web Agency