| Avgust 2019 |
| Po | To | Sr | Če | Pe | So | Ne |
| 1 | 2 | 3 | 4 | |||
| 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 |
| 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 |
| 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 |
| 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 |
| Skupaj obiskano | 27299 |
Pomurski sejem na stičišču različnosti
Pomurski sejem domuje v Gornji Radgoni, mestu ob reki Muri in ob tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Mesto osredišča krajev na severovzhodu Slovenije, ki so že več kot stoletje znani pod imenom Pomurje. Pokrajina, ki obsega ravnine na desnem in levem bregu Mure ter vinorodna gričevja od Radgonsko-Kapelskih do Lendavskih goric in do Goričkega, je izrazito kmetijska, saj je na njenih dobrih 6 odstotkih površine Slovenije več kot 22 odstotkov vseh slovenskih njiv in vrtov ter več kot 11 odstotkov vseh slovenskih vinogradov.
Mesto pod Grajskim gričem je od nekdaj tržno središče za kmetijske pridelke in vino. Sloves Gornje Radgone kot živahnega sejemskega središča širijo sejemska srečanja različnih gospodarskih strok, bistvo vsega pa je kmetijstvo. Poleg mednarodno uveljavljenega Kmetijsko-živilskega sejma to tradicijo bogatijo ocenjevanja različnih pridelkov in izdelkov ter ocenjevanje vin.
|
V 16. stoletju so si to ime nadeli uporni ogrski kmetje, ki so pod vodstvom Jurija Dosa zanetili pravo kmečko vstajo po celotni Ogrski in je zahtevala ogromne žrtve tudi med civilnim prebivalstvom. Kruci so celo ustanovili svojo državo (1705), ki ji je vladal princ transilvanske kraljeve hiše Rakoczy. Po dolgih, večletnih bojih s cesarsko vojsko avstrijske monarhije, so kruci 1. maja 1711 končno položili orožje in ponovno so bili priznani privilegiji ogrskih stanov in plemstva.
Iz te izvorne točke naselja je najprej izšla najvišje ležeča ulica, današnja Jurkovičeva oz. nekdanji Gornji Gris, za njo pa preko začetnega odprtega prostora, Živinskega trga, še nižje ležeča glavna mestna ulica, današnja Kerenčičeva oz. nekdanji Spodnji Gris. Proti Muri se jima je pridružil še tretji krak te radialne pahljače, današnja Lackova. Skupaj tvorijo za srednji vek značilno tripartitno urbano zasnovo mesta. Kljub vsemu pa je tudi sodobna Gornja Radgona v zadnjih letih doživela nekaj prostorskih sprememb in ureditev, ki plemenitijo urbano kulturo kraja in njegove prebivalce navdajajo z upanjem in s ponosom.
|
Po končani osnovni šoli v Ljutomeru, se je vpisal na ljubljansko vseučilišče in se kasneje študijsko izpopolnjeval v višji pedagoški šoli v Zagrebu ter postal predmetni učitelj slovenščine. Poučeval, pesnikoval in vodil pevske zbore je do 2. svetovne vojne v Prlekiji (Ljutomer, Križevci, Veržej), ko ga je okupator z družino (žena, majhen otrok) izgnal na Hrvaško. Od tam je našel pot na italijansko okupacijsko ozemlje Slovenije, v Ljubljani našel stik z OF, bil odkrit, aretiran in odgnan v koncentracijsko taborišče (Rab, Monigo, Gonars). Bivanje v bližini smrti je pustilo sledi tudi v njegovem pesnikovanju. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljutomer, leta 1946 pa se je naselil v gornje radgonskem gradu, kjer je bil ravnatelj nižje gimnazije vse do leta 1958, ko je bila ta ukinjena on pa postal ravnatelj v osnovni šoli v Gornji Radgoni in Radencih.
|
Ime kruc ali kurutz izhaja iz latinske besede »cruciatus«, s katero so označevali vojake križarskih pohodov.
Gornja Radgona se je kot predmestje nekoč na Murinem otoku zgrajene in obzidane Radgone, ki jo je ustanovil Otokar II. Pržemisl leta 1261, razvila tako rekoč iz ene točke, kar je posebnost, ki jo le redko kje srečamo. Kot trg je omenjena že leta 1265, kot mesto 1299, leta 1308 je pridobila avtonomijo. Z mestnim središčem na levem bregu širokega vodotoka jo je povezoval most (omenjen že leta 1450), ki se je na desni breg Mure naslonil prav v točki, kjer se grajski grič in Mura srečata. Šele od tod proti jugovzhodu se prične odpirati vitalni prostor za razvoj naselbine, pa še ta je z dveh strani omejen z naravnimi danostmi, Muro in gričem.
Manko Golar - pesnik, pedagog, se je rodil 24.03.1911 v daljnem Münchnu, kamor sta se oče Cvetko, pesnik in duhovnik, in mama odpeljala na neko imenitno razstavo. Dete je pa malce prezgodaj privekalo na svet - kar je pač hudomušno naključje. Prava domovina pesnika je Prlekija, kamor se je priženil njegov oče, po rodu Gorenjec, pred 1. svetovno vojno in kjer ga je obiskovala njegova bohemska družba (O. Župančič, Anton Lajovic, Emil Adamič, Srečko Kumar, Hinko Mučoć,…), ki je pometla z malomeščanskimi predsodki in uganila prenekatero šegavo, kar je na Manku pustilo globok in trajen vpliv.
Trate v SV delu mesta so bile do zgraditve nasipa leta ob Muri pogosto poplavljene in nenaseljene. Na začetku Trat, na današnji Lackovi ulici 17, stoji zgradba iz leta 1535, kjer je bila v času protestantizma najstarejša znana šola v naših krajih. Po pregonu protestantov so šolstvo prevzeli samostani (predvsem jezuiti do leta 1773, ko so red ukinili. Otroke so na elementarni stopnji poučevali v materinem jeziku, na gimnazijah in visokih šolah pa v nemščini in latinščini.). Osnovno šolstvo se je v Gornji Radgoni razmahnilo po letu 1805, ko je bila s prostovoljnim delom in darili zgrajena nova šola, ki so jo že leta 1823 povečali. Že od leta 1777 pa je znan gornjeradgonski učitelj in ob enem cerkovnik Simon Fras, kateremu sta pri delu pomagala sinova Franc in Ignac ter pomožni učitelj Ivan Poljak.